Če želimo živeti, moramo dihati. To je prva potreba, ki jo moramo zadostiti.
Limfni, kardiovaskularni, prebavni, endokrini, živčni, mišični in vsi ostali sistemi so odvisni od respiratornega sistema. Od respiracije pa je direktno odvisna tudi naša biomehanika.
Ko govorim o dihanju ljudje pogosto mislijo, da govorim o nečem svetem. Da govorim o tem kako moramo vsi po turško sedeti v krogu, se držati za roke in globoki dihati, da se bo naše telo znebilo določene napetosti. Seveda s tem stavkom malo pretiravam ampak, saj vidiš sliko, kajne?
Moj namen je prikazati kako respiracija vpliva na biomehaniko – način tvojega dihanja narekuje način tvojega premikanja.
Pri dihanju imamo dve fazi. Imamo vdih in izdih. Za vsako izmed teh faz so značilne določene stvari. Glede na to, da je prsni koš center dihanja si poglejmo kaj se dogaja tam.
Naše telo je sestavljeno iz mnogih stvari. Del te globalnosti so tudi mišice.
Z vdihom se pljuča razširijo in s tem posledično tudi prsni koš. To razširitev prsnega koša omogočajo izredno mobilna rebra in mišice s svojim sproščanjem ter naprezanjem. Določene mišice se napnejo in druge sprostijo. Zavoljo preprostosti bom spodaj opisal kaj se dogaja s tistimi mišicami, ki so pogosto predmet debate pri pogovoru o bolečinah v križu.
Ko vdihnemo se notranje trebušne mišice raztegnejo, hrbtne pa napnejo. S hrbtnimi mišicami mislim te dolge mišice ob hrbtenici, ki potekajo na vsaki strani trnov vretenc od glave pa vse do medenice. S temi mišicami (paraspinalne mišice/erektorji) ima kar nekaj ljudi »probleme«, saj jih imajo pogosto napete in posledično čutijo ledveni del hrbtenice.
Že v prvem stavku sem omenil, da enostavno moramo dihati. Predvsem je vdih tisti, ki je za nas pomemben, saj velja za aktivno dejanje našega telesa, medtem ko je izdih zaradi elastičnosti pljuč in celotnega prsnega koša bolj pasiven.
Kdaj nastane problem?
En primer je ta, da »držimo« simpatični del avtonomnega živčnega sistema konstantno aktiven. Ta del živčnega sistema povzroči večjo potrebo po kisiku kar z drugimi besedami pomeni, da bomo začeli hitreje in bolj intenzivno dihati. Tukaj potem pridejo v igro naši dolgi paraspinalisi, ki pomagajo pri vdihu in glej ga zlomka, se še dodatno napnejo. Ne ravno prijetna posledica tega je napetost v ledvenem delu. Za več informacij o avtonomnem živčnem sistemu si oglej VIDEOPOSNETEK.
Kaj lahko naredimo?
Aktiviramo mišice, ki imajo ravno obratno vlogo od teh dolgih hrbtnih mišic. Dolg in močan izdih povzroči aktivacijo notranjih trebušnih mišic (natančneje notranjih stranskih trebušnih mišic in mišice transersus) in notranjo rotacijo reber. To posledično raztegne paraspinalne junake in povedano zelo preprosto, sprosti ledveni del. Primer vaje si lahko ogledaš TUKAJ.
P.S.: Ne pozabi izdihniti!
