Kako je dihanje povezano s premikanjem telesa? 2. del

V prejšnjem članku (na voljo tukaj) sva si na grobo pogledala kaj se dogaja s trebušnimi in hrbtnimi mišicami med vdihom in izdihom. Ob tem je bil predstavljen tudi vpliv avtonomnega živčnega sistema na respiratorni in mišični sistem.

Ta članek je nadaljevanje prejšnjega, kjer se pot nadaljuje do medenice.

Medenica je razdeljena na levo in desno polovico. Oba dela se lahko premikata v sagitalni (nagib naprej in nazaj), frontalni (primik in odmik) in transverzalni (zunanja in notranja rotacija) ravnini. Če navežemo vsebino iz prejšnjega članka bo medenica, ko bodo trebušne mišice (z izjemo mišice rectus abdominis) slabše aktive, premaknjena v nagib naprej (skupaj z odmikom in zunanjo rotacijo). Pri temu preidejo paraspinalne mišice v koncentrično orientacijo in posledično čutimo napetost v križu.

Kdaj pa lahko medenica preide v nagib naprej?

Dajva si pogledat sledeči primer.

Štefan že 14 let igra prečno flavto. V glasbeni šoli so mu reki, da se mora naučiti vdihniti v trebuh. Zanj to ni bil noben problem in se je tega dokaj hitro navadil.
Po vseh teh letih igranja je ta najin Štefan začel čutiti ledveni del hrbta. Ni mu jasno zakaj se to dogaja.

Najin Štefan je razvil navado dihanja v trebuh. Njemu ni nihče povedal, da naj tako diha zgolj med igranjem flavte in ne tekom ostalega dela življenja. Če non stop spravljamo zrak na eno in isto mesto, bomo tam zelo na široko odprli vrata. Ostala vrata, ki so na različnih delih prsnega koša bomo postopoma začeli zapirati in na koncu sploh ne bomo več vedeli, da obstajajo.

Ko vdihnemo v trebuh se viscera (naši organi) premakne naprej in potisne v trebušno steno. S tem se illium (obe strani) premakne v nagib naprej in na koncu dobimo lordotičen položaj medenice.
Štefan aka. »profi« v igranju flavte bi imel medenico postavljeno nekako takole …

Medenico si predstavljaj kot upravljalca spodnjih okončin. V kolikor se bo rotirala naprej bo temu primerno sledila tudi stegnenica z rotacijo navznoter (pod pogojem, da ne razvijemo dodatne kompenzacije). Biomehanika bo pri skokih, hitrih spremembah smeri, eksplozivnih in reaktivnih gibanjih posledično porušena ali bolje rečeno – manj optimalna.

Seveda to ni edini razlog zakaj bi nekdo imel zgoraj prikazan položaj medenice. Upoštevati je potrebno še kup stvari kot na primer posameznikove anatomske značilnosti, spopadanje z negativnim stresom, športno udejstvovanje ipd.

Če se v članku morda kje najdeš ali pa te zanima več, ti predlagam, da preveriš sistem Spletnega Coachinga.

Gre za 60 minutni posvet preko video klica kjer preveriva tvoje začetno stanje, narediva strategijo in izbereva vaje s katerimi se znebiš telesnih neprijetnosti.

287 Views0
Zadeva o kateri nismo nikjer nikoli slišali.

Zadeva o kateri nismo nikjer nikoli slišali a ima eno izmed najbolj pomembnih vlog pri funkcioniranju človeškega telesa. ZOA – Zone Of Apposition predstavlja pozicijo diafragme, ki nam pove koliko je vdolbljena. Naj pojasnim…

Diafragma se aktivira pri vdihu kjer zavzame obliko »palačinke«. Tu ima bolj plosko obliko, saj napolni pljuča z zrakom. Ko naredimo izdih zavzame obliko »padala«, se vdolbi kjer se dvigne do višine osmega prsnega vretenca (T8). Kadar imamo diafragmo tako visoko pravimo, da imamo optimalni ZOA. Problem se pojavi takrat, kadar nikoli ne zavzame popolne oblike padala in je ves čas v rahlem stanju palačinke, v stanju vdiha.

Vir: https://d3sd03u2dezflj.cloudfront.net/2f7f-64842067-Zone-of-Apposition-ZOA-Postural-Restoration-Institute-PRI.jpg

Diafragma predstavlja začetek in konec dveh zelo pomembnih mišičnih verig – Anterion Inferion Chain (AIC) in Brachial Chain (BC). Kadar ZOA ne bo optimalen bo to vplivalo na obe verigi. Mišice, ki spadajo pod posamezno verigo bodo preaktivne in predstavljale občutek zategnjenosti.

Mišice AIC (predstavljene na zgornji sliki): diafragma – psoas – iliacus – TFL – vastus lateralis – biceps femoris

Mišice BC: anterior-lateral intercostalis – sprednji delotid in pectoralis – sibsonova fascia – triangularis sterni – sternocleidomastoid – scaleni – diafragma

Torej, če diafragma ne bo na svojem mestu imam lahko zategnjene kolke? Tako je. Ker je diafragma direktno povezana z mišico psoas se bo njena konstantna oblika palačinke odrazila v konstantno zategnjenih upogibalkah kolka. Pri mišicah »BC« lahko vidiš, da prehaja zadeva vse do vratu. Če ZOA ni optimalen lahko imamo kronično zategnjene vratne mišice, konstantne bolečine v vratu/rami/lopatici/prsnici…

Ker imamo dve diafragmi (leva in desna) je lahko ZOA na desni strani drugačen, kakor pa na levi. In skoraj v vseh primerih tudi je. Leva stran trebuše prepone je zaradi naravne človeške asimetrije (glej članek: Kako asimetrični smo ljudje?) bolj ploska. To lahko vidimo po izbočenosti spodnjih reber, ki je na levi strani pri vsakem izmed nas bolj izražna – pri nekaterih je vidna bolj, pri nekaterim manj. Na levi strani je ZOA manj optimalen kakor na desni, ergo so na primer leve upogibalke in odmikalke kolka bolj zakrčene.

Predno se kot trenerji/fizioterapevti/kineziologi… lotimo raztegovanja in aktivacije mišic se je potrebno vprašati zakaj je določena mišica tega potrebna – ali je sploh smiselno in ali bomo od tega sploh imeli kakšen dolgoročen efekt? Vsaka stvar ima svoj zakaj in ta se v zelo velikih primerih nanaša prav na diafragmo.

227 Views0
Zakaj smo ljudje asimetrični?

Človeško telo ni simetrično. Levi respiratorni, nevrološki, cirkulatorni in mišični sistem so v primerjavi z desno stranjo drugačni. Med seboj imajo drugačne odgovornosti, funkcije in se razlikujejo po sami lokaciji. Za primer lahko vzamemo diafragmo (o njen bomo nekoliko več govorili kasneje), ki je na levi strani pri vsakem človeku v primerjavi z desno bolj vdolbena. Vse te asimetrije so med seboj neverjetno usklajene in telo dejansko učinkovito funkcionira le preko integracije vseh teh sistemov.

Vsak izmed nas je grajen tako, da ima desno stran telesa dominantnejšo od leve. No, izjema so le ljudje s tako imenovanim »Situs Inversus«. Pri te diagnozi se ljudje rodijo z notranjimi organi na drugi strani (srce je na primer na desni). Ostali preferiramo stojo z večino teže na desni nogi. V to nas silijo že naši možgani pri katerih ima vsaka hemisfera svojo vlogo. Leva je odgovorna za jezik in govorjenje, desna pa za prostorsko zaznavo in ustvarjanje umetniške žilice.
Ne pravim, da oseba ne more biti levičar ali desničar (kar se tiče pisanja, brcanja žoge ipd.), to je stvar, ki se izoblikuje tekom življenja. Pravim, da je telo samo po sebi bolj nagnjeno uporabljati desno stran telesa, saj mu tako narekuje njegova zgradba.

Ko vsa ta normalna nesorazmerja med seboj ne delujejo več v recipročni funkciji tekom hoje, dihanja ali obračanja, preide telo v fazo ranljivosti, kjer se slej ko prej pričnejo pojavljati mišično-skeletno bolečinski simptomi. Pozicije medenice, prsnega koša in sfenoidalne kosti se spremenijo kar direktno vpliva na delovanje našega celotnega sistema. Tako lahko naš vidni sistem vpliva na aktivacijo simpatičnega živčnega sistema (dejansko vpliva na to, kako daleč se bomo spustili v predklon z iztegnjenimi nogami). Vrnimo se na dejstvo, da je vsem nam bolj udobno stanje na desni kot pa na levi nogi (lahko se tega zavedamo ali pa ne). Kaj pravzaprav to sploh pomeni in zakaj nam bi moralo za to biti mar?

Leva diafragma je v obliki palačinke medtem, ko je desna v obliki padala. Vir: https://cdn1.medicalnewstoday.com/content/images/articles/322/322035/diagram-of-the-diaphragm.jpg

Stanje na desni nogi povzroči efekt »modne piste«. Levi hemipelvis rotira naprej, naredi abdukcijo in zunanjo rotacijo. To takoj povzroči, da se leva spodnja rebra rotirajo navzven kar pa hrbtenico potisne v desno. En, dva, tri in imamo efekt nižje desne rame in višjega desnega boka. Vse to nam lahko daje iluzijo skolioze in krajše desne noge. Tu se pričnejo vsa kompenzacijska gibanja. Prsni koš nagnjen v levo nam podre pozicijo obeh lopatic. V desnem glenohumeralnem sklepu tako ne moremo narediti popolne notranje rotacije, levi pa je omejen v upogibu in horizontalni abdukciji. Po domače povedano bo zaradi tega trpel naš potisk olimpijske ročke nad glavo, kjer bo telo zavoljo popolne fleksije v ramenu našlo kompenzacijski prostor, ki je po navadi v ledvenem delu. Po večini je za vso to porušenje kriva diafragma (največkrat leva), ki povzroči kup nevšečnosti.

Neustrezna aktivnost diafragme povzroči:

  • Zategnjene upogibalke kolka,
  • rotira rebra v zunanjo rotacijo,
  • preobremenjevanje ostalih inhilacijskih mišic, ki samo pomagajo pri vdihu (največkrat so na udaru scaleni, SCM, pectoralis minor in zgornji trapezi),
  • omejitev amplitude giba v prsnem delu hrbtenice v transverzalni ravnini,
  • neustrezno pozicijo obeh lopatic, kar za posledico lahko prinese kup bolečin v ramenu
  • dispnejo,
  • bolečine v ledvenem delu hrbtenice …

Človeškemu telesu je mar le za preživetje, zato bo naredilo vse, da bo vase spravilo kisik. Problem nastane takrat, ko ljudje pozabimo, da moramo za normalno funkcioniranje celotnega sistema narediti tudi izdih. S tem se močno aktivirajo globoke trebušne mišice, ki jih potrebujemo za to, da telo »pobegne« simpatičnemu živčnemu sistemu in se prepusti parasimpatiku – umirjanje.
Celoten članek se lahko povzame s štirimi besedami: NE POZABI NAREDITI IZDIHA!

173 Views0