Človeško telo ni simetrično. Levi respiratorni, nevrološki, cirkulatorni in mišični sistem so v primerjavi z desno stranjo drugačni. Med seboj imajo drugačne odgovornosti, funkcije in se razlikujejo po sami lokaciji. Za primer lahko vzamemo diafragmo (o njen bomo nekoliko več govorili kasneje), ki je na levi strani pri vsakem človeku v primerjavi z desno bolj vdolbena. Vse te asimetrije so med seboj neverjetno usklajene in telo dejansko učinkovito funkcionira le preko integracije vseh teh sistemov.
Vsak izmed nas je grajen tako, da ima desno stran telesa dominantnejšo od leve. No, izjema so le ljudje s tako imenovanim »Situs Inversus«. Pri te diagnozi se ljudje rodijo z notranjimi organi na drugi strani (srce je na primer na desni). Ostali preferiramo stojo z večino teže na desni nogi. V to nas silijo že naši možgani pri katerih ima vsaka hemisfera svojo vlogo. Leva je odgovorna za jezik in govorjenje, desna pa za prostorsko zaznavo in ustvarjanje umetniške žilice.
Ne pravim, da oseba ne more biti levičar ali desničar (kar se tiče pisanja, brcanja žoge ipd.), to je stvar, ki se izoblikuje tekom življenja. Pravim, da je telo samo po sebi bolj nagnjeno uporabljati desno stran telesa, saj mu tako narekuje njegova zgradba.
Ko vsa ta normalna nesorazmerja med seboj ne delujejo več v recipročni funkciji tekom hoje, dihanja ali obračanja, preide telo v fazo ranljivosti, kjer se slej ko prej pričnejo pojavljati mišično-skeletno bolečinski simptomi. Pozicije medenice, prsnega koša in sfenoidalne kosti se spremenijo kar direktno vpliva na delovanje našega celotnega sistema. Tako lahko naš vidni sistem vpliva na aktivacijo simpatičnega živčnega sistema (dejansko vpliva na to, kako daleč se bomo spustili v predklon z iztegnjenimi nogami). Vrnimo se na dejstvo, da je vsem nam bolj udobno stanje na desni kot pa na levi nogi (lahko se tega zavedamo ali pa ne). Kaj pravzaprav to sploh pomeni in zakaj nam bi moralo za to biti mar?
Stanje na desni nogi povzroči efekt »modne piste«. Levi hemipelvis rotira naprej, naredi abdukcijo in zunanjo rotacijo. To takoj povzroči, da se leva spodnja rebra rotirajo navzven kar pa hrbtenico potisne v desno. En, dva, tri in imamo efekt nižje desne rame in višjega desnega boka. Vse to nam lahko daje iluzijo skolioze in krajše desne noge. Tu se pričnejo vsa kompenzacijska gibanja. Prsni koš nagnjen v levo nam podre pozicijo obeh lopatic. V desnem glenohumeralnem sklepu tako ne moremo narediti popolne notranje rotacije, levi pa je omejen v upogibu in horizontalni abdukciji. Po domače povedano bo zaradi tega trpel naš potisk olimpijske ročke nad glavo, kjer bo telo zavoljo popolne fleksije v ramenu našlo kompenzacijski prostor, ki je po navadi v ledvenem delu. Po večini je za vso to porušenje kriva diafragma (največkrat leva), ki povzroči kup nevšečnosti.
Neustrezna aktivnost diafragme povzroči:
- Zategnjene upogibalke kolka,
- rotira rebra v zunanjo rotacijo,
- preobremenjevanje ostalih inhilacijskih mišic, ki samo pomagajo pri vdihu (največkrat so na udaru scaleni, SCM, pectoralis minor in zgornji trapezi),
- omejitev amplitude giba v prsnem delu hrbtenice v transverzalni ravnini,
- neustrezno pozicijo obeh lopatic, kar za posledico lahko prinese kup bolečin v ramenu
- dispnejo,
- bolečine v ledvenem delu hrbtenice …
Človeškemu telesu je mar le za preživetje, zato bo naredilo vse, da bo vase spravilo kisik. Problem nastane takrat, ko ljudje pozabimo, da moramo za normalno funkcioniranje celotnega sistema narediti tudi izdih. S tem se močno aktivirajo globoke trebušne mišice, ki jih potrebujemo za to, da telo »pobegne« simpatičnemu živčnemu sistemu in se prepusti parasimpatiku – umirjanje.
Celoten članek se lahko povzame s štirimi besedami: NE POZABI NAREDITI IZDIHA!