Gibanje ni samo mehanika mišic in sklepov. Je tudi stanje živčnega sistema. In živčni sistem ni samo vprašanje vadbe, pravilne tehnike ali dovolj spanja. Je tudi vprašanje tega, ali se smejemo dovolj pogosto.

Kaj se v telesu zgodi ko se smejimo

Pristno smejanje sproži kaskado fizioloških sprememb. Nevronska plastičnost in propriocepcija sta ključna mehanizma za razumevanje vloge bolečine v gibalnem sistemu (PubMed, 2019). Možgani sprostijo endorfine , naravne analgetike , skupaj s serotoninom in dopaminom. Znižajo se ravni kortizola in adrenalina, hormonov ki sta ključna označevalca stresnega odziva.

Smejanje poveča vsebnost kisika v možganih, ima direkten vpliv na hipokampus in cingularno skorjo. Ti dve možganski področji sta ključni za osredotočenost, razpoloženje in motivacijo. Pri kronični depresiji in anksioznosti lahko obe področji atrofirata. Slovenija je po deležu ljudi z depresijo v vrhu evropskih držav , leta 2019 se je z njo borilo 15 % populacije.

15%
slovenskega prebivalstva se je leta 2019 borilo z depresijo , eden najvišjih deležev v Evropi. Depresija ni samo počutje. Je fiziološko stanje s konkretnimi posledicami za gibanje.

Depresija, serotonin in gibanje

Depresija v svojem bistvu ni samo psihično stanje , je porušeno hormonsko ravnovesje, kjer prevladuje katabolna skupina hormonov. Serotonin, eden ključnih živčnih prenašalcev za občutek sreče in stabilnosti, je pri depresiji znižan. Manj serotonina pomeni slabšo kakovost spanca, ker serotonin neposredno vpliva na melatonin.

Kar je za gibanje posebej relevantno: dopamin, ki se prav tako sprošča ob smejanju, direktno nadzoruje koordinacijo in regulacijo gibanja. Pomanjkanje dopamina se med drugim kaže kot motorična upočasnjenost, mišični krči in splošna togost.

Telo, ki je kronično pod stresom in brez dopamina ter serotonina se ne premika enako kot telo ki ni. To ni metafora. Je fiziologija.

Smejanje, kronična bolečina in začarani krog

Kronična bolečina se procesira v čelnem režnju možganov, ki je prek signalizacije v neposredni povezavi z amigdalo. Amigdala je odgovorna za procesiranje in izražanje čustev , kar z drugimi besedami pomeni, da kronična bolečina direktno vpliva na naše čustveno izražanje in doživljanje sveta.

amigdala možgani kronična bolečina čustva smejanje

Amigdala , možgansko področje za procesiranje čustev, ki je v neposredni povezavi s centrom za kronično bolečino.

Ljudje s kronično bolečino se pogosto borijo z anksioznostjo in depresijo , ne samo zato ker jih boli, ampak ker kronična bolečina fiziološko vpliva na centre za čustveno procesiranje. Depresija nato potencira zaznavanje kroničnih bolečin. Začarani krog se sklene.

Ključni podatek: smeh se procesira v čelnem režnju , istem področju možganov ki je odgovorno za procesiranje kroničnih bolečin. Ko možgani situacijo procesirajo kot humorno, ta procesiranje "zamaskira" dominanco kronične bolečine v sprednjem režnju. Smeh ne odpravi bolečine. Jo potisne iz ospredja.

Začarani krog kronične bolečine
Kronična bolečina→ Amigdala aktivna→ Anksioznost, depresija→ Porušeno hormonsko ravnovesje→ Povečana zaznava bolečine

Avtonomni živčni sistem: most med smehom in gibanjem

Avtonomni živčni sistem ima dve veji: simpatično (stres, boj ali beg) in parasimpatično (počitek, regeneracija). Ko je simpatična veja kronično aktivirana, telo prioritizira preživetje pred normalnim gibanjem.

Simpatična aktivacija povzroči povečan mišični tonus po vsem telesu. Mišice so kronično bolj zakrčene , ne zato ker so "zakrčene" v mehkotkovnem smislu, ampak ker živčni sistem vzdržuje višji bazalni tonus kot zaščitni mehanizem. V tem stanju je dostop do rotacij, gibljivosti in normalnih amplitud gibanja omejen.

Smeh → avtonomni živčni sistem → gibanje
Smejanje→ Endorfini, serotonin, dopamin→ Parasimpatik aktiven→ Mišični tonus pade→ Boljši dostop do gibanja

Pristno smejanje aktivira parasimpatično vejo. Ko je parasimpatik aktiven, se bazalni mišični tonus zmanjša. Tkiva dobijo možnost za podaljšanje ki jo pri simpatični aktivaciji nimajo. To je isti mehanizem ki smo ga obravnavali pri podaljšanem izdihu , parasimpatik kot vrata do gibljivosti.

Zakaj je to relevantno za vadbo in rehabilitacijo

Ko varovanec pride na trening ali obravnavo v stresnem stanju, je njegova simpatična aktivacija višja. Amplituda gibanja je manjša, zaznavanje mišic slabše, napredek počasnejši. Ni problem volje ali motivacije. Je problem stanja živčnega sistema.

Vzdušje v katerem vadba poteka , ali je lahkotno, humorno, sproščeno , ni postransko vprašanje. Je del intervencije.

Mišični tonus, rotacije in dostop do gibanja

Ko je bazalni mišični tonus povišan, so tkiva ki omejujejo določen gib bolj "napeta" , ne anatomsko krajša, ampak živčno-mišično bolj aktivna. Sklep dobi manj prostora za rotacijo. Gibljivost prsnega koša, kolka, vratu se zmanjša , ne zato ker bi se spremenila anatomija, ampak ker živčni sistem ne sprosti zavor.

Ko parasimpatik prevzame nadzor (prek dihanja, prek sproščenega okolja, ali prek smeha) se ti zavori sprostijo. Tkiva ki so bila v koncentričnem položaju dobijo možnost za ekscentrično podaljšanje. Rotacije ki niso bile dostopne, postanejo dostopne.

Ni naključje da se pri dobro vodenih vadbenih skupinah, kjer se ljudje smejijo, pogosto zgodi, da varovanec doseže amplitudo ki je prej ni mogel, brez da bi kaj spremenili pri sami vaji.

Domnov pomočnikHFP · Biomehanika & gibanje
Na voljo
HFP
Živjo! Sem Domnov pomočnik. Pomagam razumeti vzroke bolečin in gibalnih težav.

Kaj te muči?
Domnov pomočnik · HFP Human Function & Performance
Domen Kocjan

Domen Kocjan

Diplomirani trener | Human Function & Performance

Specialist za biomehaniko gibanja in individualno vadbo v Ljubljani. Delam s posamezniki ki razumejo, da je kakovost gibanja odvisna od celotnega sistema , ne samo od mišic in sklepov.

Pogosta vprašanja

Kako smejanje vpliva na mišični tonus?

Smejanje aktivira parasimpatično vejo avtonomnega živčnega sistema prek sproščanja endorfinov, serotonina in dopamina ter znižanja kortizola. Ko parasimpatik prevzame nadzor, se bazalni mišični tonus zmanjša , mišice dobijo možnost za sprostitev. To je isti mehanizem ki ga sproži podaljšan izdih pri dihalnih vajah.

Zakaj kronična bolečina vpliva na gibanje prek čustev?

Ker se kronična bolečina procesira v čelnem režnju, ki je v neposredni povezavi z amigdalo , centrom za čustveno procesiranje. Ko je amigdala kronično aktivirana, telo ostaja v simpatičnem načinu, mišični tonus je povišan in dostop do normalnih amplitud gibanja je omejen.

Zakaj vzdušje pri vadbi vpliva na rezultate?

Ker sproščeno, humorno vzdušje aktivira parasimpatik , kar zmanjša bazalni mišični tonus in odpre dostop do gibanja ki ga pri simpatični aktivaciji ni. Varovanec ki pride na trening stresno ima fiziološko manjšo amplitudo gibanja kot isti varovanec v sproščenem stanju. Vzdušje ni estetika. Je del intervencije.