Bolečina na notranji strani kolena: zakaj pes anserinus varuje tudi ACL

Ob skoku z bradlje je prišlo do izrazite rotacije v kolenu in strgane sprednje križne vezi. Po operaciji in rehabilitaciji se je varovanka vrnila k plesu, a manjše rotacije, ki jih je prej imela, so ostale pogrešane. Povzetek srečanja pokaže, zakaj je ravno ta manjkajoča rotacija tista, ki še vedno ustvarja tveganje.

▶ Povzetek srečanja: rotacije golenice, pes anserinus in proces po operaciji ACL

Kaj je pes anserinus in zakaj ga koleno potrebuje

Pes anserinus je skupno pripenjališče treh mišic na notranji strani golenice, tik pod kolenom: sartorius, gracilis in semitendinozus. Ime izhaja iz latinščine in pomeni »gosja noga«, ker se tri tetive stekajo skupaj v obliki, podobni gosjemu stopalu. Te mišice so ključni upogibalci kolena in hkrati pomagajo pri notranji rotaciji golenice.

Poleg upogiba kolena imajo te tri mišice še eno pomembno vlogo: ščitijo koleno pred rotacijskim in valgusnim stresom. Ko je koleno izpostavljeno sili, ki bi ga potisnila navznoter ali zasukala, pes anserinus deluje kot dinamični stabilizator na notranji strani.

Zakaj zunanja rotacija golenice poveča pritisk na ACL

Med normalnim gibanjem se golenica in stegnenica izmenjujeta med notranjo in zunanjo rotacijo. Ko je ta izmenjava ovirana in golenica ostane pretežno v zunanji rotaciji, se poveča pritisk na notranji del kolena. Hkrati se poveča tudi napetost na sprednjo križno vez.

Pri varovanki, ki je doskočila z bradlje, je prišlo ravno do te kombinacije: golenica se je zasukala navzven, distalni del stegnenice pa navznoter. Ta kombinirana rotacija je eden pogostih mehanizmov poškodbe ACL, ker pride do izrazitega valgusnega položaja kolena.

Ko golenica ostane v zunanji rotaciji in stegnenica v notranji, koleno izgubi tisti del rotacijske zaščite, ki ga sicer zagotavlja usklajeno gibanje obeh segmentov.

Zakaj po operaciji ACL rotacija pogosto ostane omejena

Pri operaciji sprednje križne vezi se pogosto uporabi presadek iz lastne tetive, najpogosteje iz semitendinozusa, včasih tudi gracilisa. To sta dve od treh mišic pes anserinusa in obe sta ključni za notranjo rotacijo golenice. Ko kirurg odvzame del te tetive za presadek, telo po operaciji ne obnovi nujno enakega prispevka teh mišic k rotaciji.

Rezultat je pogosto natanko tisti vzorec, ki je varovanko pripeljal do poškodbe: golenica se v vsakodnevnem gibanju in pri športnih aktivnostih vrača v zunanjo rotacijo, ker mišice, ki bi jo sicer povlekle navznoter, po odvzemu tetive tega ne zmorejo enako učinkovito.

Zakaj potisk pete v tla ni sam po sebi problem

Varovanka je slišala nasvet, da je potiskanje v tla skozi peto slabo za njeno koleno. To samo po sebi ni čisto res. Potisk v tla postane problem šele takrat, ko golenica pri tem ni sposobna notranje rotacije. Ob ustrezni rotaciji je potisk skozi peto normalen in varen del gibanja, potreben pri vsakem doskoku in vsaki spremembi smeri.

Brez notranje rotacije se sila pri potisku prenese v isti kompenzatorni vzorec: golenica navzven, stegnenica navznoter. To je natanko tisti vzorec, ki je pri prejšnji poškodbi ustvaril tveganje. Ko se ta vzorec ponovi ob dovolj visoki obremenitvi ali nenadni spremembi smeri, obstaja tveganje za ponovno poškodbo.

Kako naslavljamo verigo, ne samo kolena

Pri delu z varovanko cilj ni bil samo pridobiti notranjo rotacijo golenice izolirano. Prvi korak je bil zbuditi semitendinozus, da mišica ponovno prevzame svojo vlogo pri vlečenju golenice v notranjo rotacijo. Ko sva sprostila vastus lateralis, se je neprijetnost na notranjem delu kolena takoj zmanjšala, kar potrjuje, da je bila zunanja mišica del kompenzacije.

Naslednji korak je naučiti celotno okončino, kako ustrezno potisniti v tla ob prisotni notranji rotaciji goleni. To pomeni delo na golenici in distalnem delu stegnenice. Cilj ni samo zbuditi manjkajoče mišice, ampak tudi inhibirati tiste, ki so prevzele kompenzatorno vlogo, da telo sploh dovoli nove segmentalne premike.

Domen Kocjan

Diplomirani specialist biomehanike in avtor KCC™ principa
Human Function & Performance

Delam s posamezniki po operaciji ACL, ki iščejo pot nazaj k polni zmogljivosti. Biomehanični pristop pomeni, da naslavljamo celotno verigo rotacij, ne samo kolena.