Telesna drža ni cilj vadbe: zakaj jo moramo razumeti drugače

Varovanec pride, sezuje se, postavimo ga ob steno. Gledamo. Ocenimo. In ker ima glavo nekoliko naprej in ramena zaokrožena, mu sestavimo program za krepitev zadnjice in ramenskih retraktorjev. Toda ali je telesna drža res primerno izhodišče za vadbeni program? In ali sploh vemo, kaj gledamo, ko jo ocenjujemo?

▶ Telesna drža kot orodje in ne pravilo: biomehanski pogled za trenerje

Kaj je telesna drža z biomehanskega vidika

Učbeniška telesna drža je opisana kot stanje, ko je težišče direktno nad stopali. Ko pogledamo to z biomehanskega vidika, hitro ugotovimo, da to opisuje zgolj en trenutek v krogotoku gibanja.

Hojo razdelimo na štiri faze: stik stopala s tlemi, prenos teže, odrivna faza, faza zamaha. Kje se skriva telesna drža v tej shemi? V sredinski fazi, ko je stopalo na tleh, telo pa direktno nad njim. Se pravi, telesna drža je ena od slik v nenehnem ciklu premikanja. Ni statično stanje, je dinamični trenutek, ki se konstantno ponavlja.

Telesna drža je fotografija. Gibanje je film. Ko gledamo samo fotografijo, ne vemo, kaj se je dogajalo sekundo prej in sekundo po njej.

Zakaj "pokončna drža" kot cilj ne deluje

Vsi poznamo sceno: nekdo ima zaokrožena ramena in glavo naprej. Prisluhnemo nasvetu "drži se pokončno". Varovanec za en teden ali dva malo bolj zavestno dvigne glavo in razširi ramena. Nato se vrne v prvotni položaj.

Kaj se je zgodilo? Telo je dobilo zunanji ukaz brez spremembe v tistem, kar telesno držo ustvarja, torej v gibanju. Zavestna korekcija je kompenzacija, ne sprememba. Ko je pozornost preusmerjena drugam, telo nadaljuje po edinem vzorcu, ki ga pozna.

Enako velja za vadbene programe, sestavljene izključno na podlagi telesne drže. Nekdo ima povešena ramena, program dobi vaje za retraktorje lopatic. Morda se kratkoročno kaj spremeni, toda ker vzrok niso šibki retraktorji, ampak omejenost rotacij v prsnem košu in kolku, ki prisilijo telo v ta položaj, se krepitev retraktorjev brez naslavljanja teh omejitev ne drži.

Segmentalni premiki: kaj dejansko določa telesno držo

Ko pri hoji v sredinski fazi ustvarjamo silo v tla, mora biti stopalo potisnjeno v tla z notranjim delom. Sklepi gredo v notranjo rotacijo. Gleženj, koleno, kolk, hrbtenica morajo vsak v svoji meri opraviti tisti segmentalni premik, ki mu pripada.

Ko je kateri od teh segmentalnih premikov omejen, telo vzame globalni premik. Namesto da gleženj naredi notranjo rotacijo, se obrne cela noga. Namesto da kolk naredi rotacijo, se obrne medenica. In to globalno iskanje gibanja se odraža kot telesna drža, ki jo vidimo: rame naprej, glava naprej, povečana lordoza, stopala navzven.

Ko dobimo te manjkajoče rotacije, takoj dobimo drugačno telesno držo. Včasih to vidimo že po eni vaji, včasih po enem treningu, včasih traja dlje. Pri starejših varovancih ali pri tistih s strukturnimi spremembami traja dlje ali pa nekaterih pozicij sploh ne moremo doseči.

Primer iz prakse: Jaka ima perfektno telesno držo in boli ga križ

Jaka pride. Sezuje se, postavimo ga ob steno. Navpičnica gre skozi gleženj, kolk, ramo, uho. Perfektna telesna drža. In boli ga križ.

Takoj postane jasno: telesna drža ni bila pravi pokazatelj. Ko ga prosimo za predklon in vidimo, da pride le do kolen, dobimo informacijo, ki jo iščemo. Gibanje je omejeno. Segmentalni premiki nekje vzdolž kinetične verige ne delajo. In prav tam je vzrok bolečine, ne v telesni drži.

Nasprotni primer: nekdo pride z očitno zaokroženimi rameni in glavo naprej. Nima bolečin. Telo je našlo kompenzatoren vzorec, ki mu za zdaj deluje. Ko bomo začeli z vadbo, bomo te kompenzacije naslavljali, toda ne zato, ker so "napačni" položaji, ampak ker kradejo rotacije, ki bodo pri večjih obremenitvah postale meja.

Telesna drža ni prioriteta. Je orodje za analizo. Ko jo beremo kot odsev gibanja in ne kot cilj, začnemo postavljati prava vprašanja.

Telesna drža in skolioza: ko struktura določa mejo

Pomemben del tega razumevanja je ločiti med tistim, kar je funkcionalno, in tistim, kar je strukturno. Nekdo, ki se je rodil z določeno obliko hrbtenice, ima a priori drugačno telesno držo. Ko ima oseba fuzijo prsnega dela hrbtenice od T1 do L1 iz otroštva, prsnega dela hrbtenice preprosto ne more upogniti. Njen predklon bo plosk, ne zato, ker nima volje ali moči, ampak zato, ker je strukturna omejitev absolutna.

Skolioza ni samo estetska zadeva. Vpliva na obseg rotacij in potencialno na bolečino. Ko je obračanje v eno stran bistveno bolj omejeno kot v drugo, telo pri vsakem koraku in vsakem gibu kompenzira to razliko. Vprašanje za nas kot trenerje ni "kako popraviti skoliozo". Je "kje je okno priložnosti za to telo in kaj mu vadba dejansko lahko da".

Domen Kocjan

Diplomirani specialist biomehanike in avtor KCC™ principa
Human Function & Performance

Specialist za biomehaniko gibanja in individualno vadbo. Delam s trenerji in kineziologi, ki želijo dvigniti kakovost ocene gibanja in razumevanja sistema. Avtor Gibalne zakladnice, tedenske e-novice s praktičnim znanjem o gibanju.