MR ne pokaže nič, a boli: zakaj možgani niso krivi

Hitri povzetek

MR pokaže strukturo tkiva, ne pa tega, kako živčni sistem procesira signale.
Bolečina brez strukturnega vzroka je resnična, njen vzrok pa je pogosto v vzorcu gibanja in občutljivosti živčnega sistema.
Gibalni sistem deluje kot diagnostično okno: drugačen input (vaja) in meritev outputa pokažeta, ali se je kaj spremenilo.
Primer iz prakse: po operaciji rame je varovanec z vodenim gibanjem pridobil amplitudo, ki je po strukturni logiki ni smel imeti.

Šli ste na rentgen. Šli ste na MR. Vse normalno, pravi izvid. Ampak koleno še vedno boli. In zdaj ne veste, ali se vam blede, ali ste čudni, ali preprosto pretiravate?

▶ MR ne pokaže nič, a boli: zakaj in kaj narediti

Niste čudni: možgani so sposobni spremeniti svoje signale

MR posnetek pokaže strukturo tkiva. Ne pokaže pa tega, kako živčni sistem procesira signale. In to je točka, kjer večina diagnostike odpove pri kroničnih bolečinah.

Možgani imajo hkrati prednost in slabost: sposobni so spreminjati svoje signale in vzpostavljati nove poti. Ko smo pod dolgotrajnim stresom, ko telo dalj časa deluje v kompenzacijskem vzorcu, ali ko se je poškodba kdaj v preteklosti "zacelila", ne da bi se gibalni vzorec spremenil, se začne vzpostavljati nova signalna pot. In ta pot producira bolečino tudi takrat, ko tkivo ni poškodovano.

Kadar imamo ful enega stresa, se zna potem direktno to odražati na našem telesu, naših telesnih sistemih, na našem organizmu, da bomo začeli dobivati več bolečine.
Domen Kocjan, iz posnetka o bolečini brez strukturnega vzroka

To ne pomeni, da je bolečina v glavi. Pomeni, da je vzrok drugje, kot ga MR išče.

Gibalni sistem kot diagnostično okno

Ko strukturni vzrok ni jasen, je gibalni sistem tisto, kar nam da vpogled. Ne v smislu "poišči, katero mišico je treba okrepiti", ampak v smislu input-output logike.

Gibalni sistem nam pokaže, kakšen je trenutni output telesa: kako se giblje, kje kompenzira, katere rotacije ne zmore. Ko najdemo vajo, ki v organizem da drugačen input, in potem izmerimo, kakšen je output, vidimo, ali se je kaj spremenilo. Ta pristop deluje neodvisno od tega, ali MR kaj pokaže ali ne.

Input in output

Namesto diagnoze iščemo vzorec. Kakšen input damo telesu z vajo? Kakšen output dobimo: se bolečina zmanjša, se gibljivost poveča, se vzorec gibanja spremeni? Ta povratna zanka je pogosto bolj informativna kot kateri koli izvid.

Primer iz prakse: operacija rame in amplituda, ki "strukturno ni bila mogoča"

Varovanec je prišel k meni po zahtevni operaciji rame. Med borbo se mu je rama večkrat spahnila. Ko se je to ponavljalo, so se odločili za operacijo: del ključnice so rahlo skrajšali in ga prilepili na lopatico. Po posegu je nastopila pričakovana posledica, izguba amplitude, posebej pri zunanji rotaciji.

Hodil je na fizioterapijo, delal sproščanje tkiva. Napredek je bil počasen. Notranja rotacija relativno ohranjena, zunanja pa izrazito omejena. Ko sva skupaj ocenila stanje, sva ugotovila, da standardni pristop prinaša rezultate, ampak premalo za to, kar je varovanec potreboval.

▶ Operacija rame: pridobivanje amplitude, ki je strukturno ni smel imeti

Spremenila sva pristop. Namesto pasivnega raztezanja smo uvedli aktivno vodeno gibanje v položaju, ki geometrično ugodi sklepu: varovanec na boku, z valčkom pod zgornjim delom trupa, operirana roka vodena v zunanjo rotacijo do točke brez neprijetnosti, nato minimalen pritisk naprej in vrnitev. Dinamično, aktivno, prilagojeno kotu.

Ko sva primerjala tisto čisto začetno stanje, september, pa potem dobra dva meseca kasneje, sva kar videla, da nekaj napredka pa je bilo. Kljub strukturni spremembi v tkivu, tako v trdem kot tudi v mehkih tkivih, je očitno prišlo do neke spremembe in sva lahko pridobila neko novo amplitudo giba.
Domen Kocjan, iz posnetka o rehabilitaciji rame

zunanja rotacija ramena napredek po operaciji september oktober november primerjava — Napredek zunanje rotacije: 22. september, 6. oktober in 3. november. Vidno postopno pridobivanje amplitude kljub strukturnim spremembam po operaciji.

pasivna zunanja rotacija ramena primerjava pred in po dveh mesecih dela — Pasivna zunanja rotacija: primerjava izhodiščnega stanja in stanja po dveh mesecih rednega dela.

Kaj nam ta primer pove o bolečini brez diagnoze

Varovanec z ramo je imel jasno strukturno spremembo, operacija je vidno spremenila razmerje tkiv. Pa je vseeno pridobil amplitudo, ki je po strukturni logiki "ni smel imeti". Ker sistem ni samo struktura. Je vzorec gibanja, živčna pot, sposobnost tkiva, da se reorganizira, ko dobi pravi input.

Enaka logika velja pri bolečini, kjer MR ne pokaže nič. Odsotnost strukturnega vzroka ne pomeni odsotnosti rešitve. Pomeni, da moramo poiskati vzorec, ki ga MR ne vidi, in ga nasloviti z gibanjem.

Kaj to pomeni v praksi

Ko strukturni izvid ne pojasni bolečine, je smiselno pogledati, kako se telo giblje: katere rotacije ne zmore, kje kompenzira, kateri gibi bolečino sprožijo in kateri ne. To so informacije, ki jih MR ne da, gibalni sistem pa.

Z vajami, ki naslavljajo vzorec kompenzacije, ne simptoma, je pogosto mogoče spremeniti output tudi, ko strukturnega vzroka ni.

Domen Kocjan

Diplomirani specialist biomehanike in avtor KCC™ principa
Human Function & Performance

Specialist za biomehaniko gibanja in individualno vadbo v Ljubljani. Delam s posamezniki, ki prihajajo z bolečinami, ki jih diagnostika ni pojasnila. Avtor Gibalne zakladnice, tedenske e-novice s praktičnim znanjem o gibanju.

Pogosta vprašanja

Zakaj MR ne pokaže vzroka bolečine, čeprav boli?

Ker MR pokaže strukturo tkiva, ne pa tega, kako živčni sistem procesira signale. Možgani so sposobni vzpostaviti nove signalne poti, ki producirajo bolečino tudi brez strukturne poškodbe. Stres, ponavljajoči se kompenzacijski vzorci in spremenjena občutljivost živčnega sistema so vzroki, ki na MR posnetku niso vidni.

Ali je bolečina brez diagnoze resnična?

Da, absolutno. Odsotnost strukturne poškodbe na MR ne pomeni odsotnosti bolečine. Pomeni le, da vzrok ni strukturen. Možgani in živčni sistem so sposobni producirati bolečino po novih poteh, ki se vzpostavijo skozi čas, stres ali ponavljajoče se kompenzacije v gibanju.

Kaj narediti, ko MR ne pokaže nič, a bolečina ostaja?

Namesto nadaljnjega iskanja strukturnega vzroka je smiselno pogledati gibalni sistem: katere rotacije ne zmore, kje kompenzira, kateri gibi bolečino sprožijo. Z vajami, ki naslavljajo vzorec kompenzacije, je pogosto mogoče spremeniti output tudi, ko strukturnega vzroka ni.

Kako je mogoče pridobiti amplitudo po operaciji, ki je strukturno ni mogoče?

Ker sistem ni samo struktura. Tkivo se reorganizira, ko dobi pravi input: pravi položaj, pravo vodeno gibanje, pravi kot. Primer varovanca z ramo pokaže, da kljub strukturnim spremembam po operaciji telo najde nove poti, ko mu damo ustrezne pogoje.